Zdravi izzivi 16

Zdravi izzivi 16

STRESIMO STRES

Če želimo vzljubiti druge, moramo najprej znati slišati sebe. Kaj se dogaja v srcu nekoga, ki se nima dovolj rad, ki ne ceni svojih sposobnosti, ki vedno »potegne krajšo«, ki bi naredil vse za to, da bi bil sprejet? 

Tema:  Koliko se cenim?
Strokovno o samopodobi
Izziv: Cenim se!


KOLIKO SE CENIM


Ljudje sami vplivamo na naše dojemanja sveta. Te zakonitosti se žal mnogo ljudi še vedno ne zaveda, prepuščajo se prepričanju, da je vse, kar se dogaja okrog njih in v njih samih, izven njihovih moči, izven njihovega udejstvovanja. Pa vendar – dva človeka isto situacijo doživljata popolnoma drugače. Nekdo se razburi, doživi hud stres, drugi se odzove blago ali se skoraj ne. Kaj je tisto, kar »določa« naše odzivanje?

To so naši vzorci, naše dojemanje sebe v odnosu do drugih, do posla. To je pravzaprav naša samopodoba. Ljudje se svoje lastne podobe o sebi sploh ne zavedamo in še manj se zavedamo, kako močne vplive ima naš odnos do sebe na vse ostale odnose, ki jih gojimo s svetom. V prepričanju, da ne zmoremo nič spremeniti, pa seveda ždimo in čakamo na nekaj, kar nas bo – ali ne bo – rešilo.

Seveda, dober odnos do sebe, torej dobra samopodoba ni enako egoizmu in vzvišenosti nad drugimi. Pravzaprav je obratno: če želimo vzljubiti druge, moramo najprej znati poslušati sebe in se imeti radi. Nekdo z dobro samopodobo ni nikoli vzvišen, niti ni egoist. Seveda, vsak mora biti egoist do te mere, da z odločitvami in ravnanji ne škodi sebi. Žal smo v naših družbenih prepričanjih skoraj sprijaznjeni, da se nekoga, ki reče »NE, tega pa ne želim …«, označi za egoista. Kar je nesmisel. Človek z dobro samopodobo seveda podpira druge, jih pohvali, jim pomaga. Si pa zna vzeti čas zase in za počitek, če ga potrebuje. Je do sebe ljubeč, potrpežljiv, se posluša in upošteva.

Človek drugim lahko ponudi samo toliko, kot zmore. Pa pride trenutek, ko se zavemo, da smo najprej dolžni podariti čas in pozornost sebi. Največkrat nas prepriča v spremembe dogodek, ki nam zapoveduje spremembe – bolezen, odpoved službe, smrt v družini, ločitev. Žal se to zgodi velikokrat zato, ker smo s spremembami predolgo odlašali, tako dolgo, da se zgodi nekaj hudega. Pa vendar – takrat dobimo motivacijo. Zato je dobro opazovati se že prej, biti pripravljen. Z rutinskim delom, ki narekuje vsak dan enak, robotičen ritem – zjutraj vstajanje, otroke v šolo, služba, trgovina, krožki, kuhanje, pospravljanje, televizija – seveda ne moremo živeti zavestno. Ker si ne vzamemo niti toliko časa, da bi si prisluhnili, da bi kaj začutili. Za to je potrebno tudi nekaj poguma.

Ko se odločimo, da bomo nekaj naredili zase, smo navadno trdno odločeni. Potem pa mine dan, mineta dva, trije … in že smo nazaj v starih navadah. Zakaj? Ker se v resnici naš UM ne želi spremeniti, ne želi, da počnemo nekaj drugače, rad ostaja v mejah poznanega. Zato sami sebe na nek način sabotiramo. Poleg tega pa, ko pridemo z nekega predavanja, ko preberemo dobro knjigo in si rečemo, to je to, tako bom zdaj delal-a, potem pa se vrnemo v staro okolje, ki ne podpira naših odločitev, enostavno ne zdržimo. Lažje je živeti, misliti in delovati po starem. Brez določene podpore je težko narediti velike spremembe.

Zato je včasih dobro, da se pridružimo kakšnemu programu, kjer nas nekdo pri tem podpira. Včasih je dovolj, da je to nekdo bližnji – partner, prijatelj, družina … kadar gre z a težke dogodke, je to navadno prva oblika pomoči, ki je na voljo. Največkrat pa je to kljub dobrim željam premalo, saj nam vsi naši bližnji lahko dajejo samo toliko, kot so sami zmogli ozavestiti. Kljub ljubezni in željam … Zato je še vedno bolje, da se lotimo svoje spremembe ločeno od vseh bližnjih in predvsem – z notranjo željo, da se približamo in okrepimo mi sami. Pri tem naj nam pomagajo tisti, ki to znajo, zmorejo in imajo izkušnje. In so nam lahko neke vrste vzor.

 

STROKOVNO O SAMOPODOBI


Saša Einsiedler, komunikacijska trenerka in svetovalka, mediatorka, licencirani DreamBuildercoach

O samopodobi se ne moremo pogovarjati, ne da bi se spomnili na osebo, ki nam jo je nekoč približal TV zaslon, v zadnjem letu pa sta odmevna predvsem njen osebni program in knjiga z naslovom Moja samopodoba je moja odločitev.

Sašo Einsiedler poznamo kor radijsko in televizijsko voditeljico, najprej tesno povezano z glasbo, kasneje pa z zabavnimi oddajami. Ob tem je bila uspešna kot voditeljica dogodkov na različnih odrih. Pri tem ji je bil v pomoč študij novinarstva, treningi govora in številne izkušnje za mikrofonom, tudi pevskim. Zadnja leta se poglobljeno ukvarja s pomočjo premagovanja nelagodja pred nastopanjem in predvsem študiju človeške narave. S tečaji, seminarji in coachingom pomaga ljudem, ki potrebujejo pomoč pri komunikaciji s svojim okoljem in pri doseganju svojih ciljev. Zaveda se, da je znanje ključ do uspeha, zato se veliko izobražuje, trenutno pri svetovno znanem avtorju Jacku Canfieldu (Kurja juhica za dušo). Ob tem je Saša mati petih otrok.

Če bi bilo enostavno samega sebe prepričati, da bi spremenili svoje navade in dejanja, bi to čez noč verjetno zmogli vsi. Tako pa po nekaj korakih klecnemo in to je normalno. Kako se torej prepričati, da nam uspe začeti spreminjati sebe, počasi, po korakih … ?

»Tudi sama nisem imela pojma, kakšna je moja samopodoba. Pravzaprav o tem nisem kaj dosti razmišljala. Le čudila sem se kar naprej, zakaj se meni dogajajo določene stvari, zakaj naletim na določene situacije, odnose, nekdo drug pa ne. Šele po letih raziskovanja in izobraževanja sem našla ključe in odgovore na svoja vprašanja. Nikdar v dani situaciji ni samo ene možnosti razpleta, vedno jih je več. In – če se nam dogajajo vedno enake oziroma podobne stvari, če se vsakič odzovemo po ustaljenem vzorcu, če se nam v odnosih pojavljajo enake težave, pa v službi, z zdravjem …, je to znak, da bi bilo dobro nekaj spremeniti v načinu razmišljanja in ravnanja. Imamo to možnost in to moč, a se je ne zavedamo.«

Saša pri svoje delu vidi različne težave ljudi. V čem smo Slovenci specifični, ko gre za mnenje o sebi?

»Pri nas, pa verjetno je podobno tudi drugod, je še vedno najbolj zakoreninjen vzorec »kaj bodo pa drugi rekli, kaj si bodo pa ljudje mislili«. Zaradi tega vzorca vidim veliko žalosti, veliko potlačene jeze, celo agresije, neizživetih sanj, neizjokanih solza. Ko bi si vsaj malo bolj upali prisluhniti! In morda priznati svoje strahove drug drugemu, si odpuščati, biti bolj razumevajoči! Včasih sem žalostna, včasih jezna, ko vidim, koliko strahov je v nas in kaj vse hudega zaradi le-tega počnemo sebi in drugim.«

Pri doseganjih zastavljenih ciljev in pri realizaciji naših želja nas največkrat ovirajo predvsem strahovi. Veliko smo jih privzeli skupaj s primarno družino in načinom življenja, mnoge nove pa si nalagamo vsakodnevno sami … Saša je razvila program, s katerim poskuša pomagati in svetovati tudi pri tem – kako prepoznati svoje strahove in kako se jih lotiti.

»Strahovi so temelj naših ravnanj, ki ne prinašajo dobrih okoliščin, rezultatov. Potrebno jih je prepoznati in se vprašati, odkod prihajajo. Potem pa je en dober stavek, s katerim lahko strahu odvzamemo moč. Namesto da rečemo: »Strah me je letenja«, rečemo: »Samega sebe strašim z mislijo na to, kako grozno je letenje«. Na ta način začutimo moč, da vendarle lahko vplivamo na ta strah, saj ozavestimo, da strašimo sami sebe z neko mislijo. Strah je samo misel – največkrat sploh nismo doživeli nič hudega, pa nas je strah. Ker nam je nepoznano in kar nam je nepoznano, drugačno, tuje, tega nas je strah.«

Saša se je lotila programa za izboljšanje kvalitete življenja posameznika prav pri samopodobi.

»Vse, o čemer pišem in govorim, je moja izkušnja. Moja samopodoba je bila slaba in če sem želela živeti tako, da bi se čutila zares izpolnjeno, da bi počela tisto, kar me veseli, da bi imela lepe odnose, dovolj denarja, bila zdrava, sem morala nekaj storiti. Sama bi težko, toliko je pasti, ki te hitro potegnejo vstran. Prav zaradi lastne izkušnje sem za pomoč drugim napisala priročnik Moja samopodoba je moja odločitev. Zatem sem pripravila program, ki deluje preverjeno, ker je v njem neka kontinuiteta, podpora podobno mislečih, ravno prav priganjanja in veliko motivacije. Morda je drugačen od drugih podobnih programov, ker je oseben, ker vem in razumem, kaj se dogaja v srcu nekoga, ki se nima dovolj rad, ki ne ceni svojih sposobnosti, ki vedno »potegne krajšo«, ki bi naredil vse za druge samo zato, da bi bil sprejet. Program je zastavljen tako, da gre po korakih, traja tri mesece in to je čas, v katerem se zgodijo velike stvari. In se!«

Več o Sašinem delu, knjigi, programu in nasvetih je na voljo na http://sasaeinsiedler.si/.

 

IZZIV: CENIM SE!

Da sveta ne moremo spremeniti izven sebe, ampak znotraj, v sebi lahko spremenimo svoj pogled na svet in nase, menda v teoriji vemo že skoraj vsi. Kako pa to doseči? Kateri so bistveni koraki pri tem in kje so pasti? Spremembe na bolje se lahko lotimo zelo sistematično. Saša Einsiedler je svoje dolgoletne izkušnje svetovalke in trenerke na področju komuniciranja nadgradila z znanji psihologije in se odločila za pot, ki je navidezno povsem drugačna od tiste, v kateri smo jo poznali.

Na njeni spletni strani je lepo zapisan odstavek, ki lahko marsikomu služi kot motivacija:

»Zagrizla sem v življenje. Zagrizla sem v upanje, da znova najdem svoje sanje, ki sem jih na poti uresničevanja želja drugim, izgubila. Začela sem se spraševati: Kaj si želim? Kaj je tisto, kar me najbolj osrečuje? Kaj je moje poslanstvo, kaj so moji darovi? Predvsem pa, ključno vprašanje, ZAKAJ si želim vse to? Zase, za moje otroke in za vse, ki so se znašli v podobnih okoliščinah kot jaz!«

Saša je pripravila dvanajst videoposnetkov na to temo, ki so brezplačni in si jih lahko za vaš novi zdravi izziv ogledate na povezavi tukaj.

Sicer pa vam v razmislek in dejanja ponuja trinajst osnovnih »pravil«:

1. Opazuj svoje misli – kolikokrat si v mislih rečeš, da ti ne bo uspelo, da nisi dovolj dober/dobra?
2. Prenehaj z negativnim notranjim samogovorom.
3. Začni s pohvalami, najprej sebi. Vsak dan se pohvali vsaj trikrat.
4. Začni opazovati stvari, ljudi, odnose, vse tisto, kar IMAŠ, vse tisto lepo, kar SI in ne več samo tega, česar nimaš, kar ni dobro …
5. Vsak dan napiši, za kaj si hvaležen/hvaležna.
6. Začni pisati svoje želje, kaj bi rad doživel, okusil, videl … do konca svojega življenja.
7. Odpusti sebi in drugim.
8. Dnevno se sprašuj, ali je res pomembno da … na primer se v službi toliko sekiram?
9. Zvečer ne glej televizije, pojdi raje prej v posteljo.
10. Zjutraj vstani bolj zgodaj, v miru se odpravi od doma.
11. Pojdi na sprehod, telovadi, nadihaj se čistega zraka.
12. Ne druži se z nergači!
13. Poišči podporo!